Pavla Šušković

Predvolilni plakati, s katerih hrvaška županska stranka vabi državljane, da pošljejo Evropski parlament sposobnim in nezadovoljivim, so zadnjih nekaj dni obdali z neštetimi plakati, ki pohvalijo mesto Zagreb za boljše počutje Hrvaške in Evrope.

Če želimo, da se plakati pripišejo tem dejstvom, in dejstva niso opisana, da bi ustrezala resnici, temveč sanjam in vizijam najdaljšega župana, je Zagreb oaza uspeha, zaposlovanja in gospodarske rasti v nekoliko utrujeni Evropi.

Zagreb zaokroža center odličnosti. Ker je vsaka štiri leta pila v Milanu Bandiču. In da je hrvaška droga proti impotenci močnejša od ameriškega izvora.

Ne morem niti poškodovati njenih let bolezni ali namišljenega pritiska, kot je javni pritisk, kaj šele grenka vročica, kot so preiskave in tožbe urada državnega tožilca.

Skupaj z Milanom je sedanjost bleščeče in njegova kariera se nenehno povečuje. Edini neželeni učinek je občasna izguba spomina.

Danes se je na hrvaških sodiščih izkazalo, da občasno trpijo vsi, ki so se nesebično odpovedali, če smo s svojimi sposobnostmi in žrtvenim delom v interesu vseh državljanov pomagali županu, da doseže Zagreb, kot so to storili, vrhu Hrvaške.

Bilo je težko, vendar je bilo vredno, da so bile zapisane izjave nekdanjega Kninskega župana in večnega zagrebškega župana, ko so skupaj osvojile Dinaro. Od te najvišje skale na Hrvaškem je čudovit razgled na deželo, v kateri živijo majhni ljudje. Majhne so, ker ne vedo, kako prepoznati žrtev ljudi, ki vedno postavljajo svojo publiko pred njih, toda tudi tisti še več mučencev so potisnjeni pred nekatere komisije za posredovanje konfliktov. Hvala Bogu za pobožnega Lovri Kuščeviću, ki se bo potrudil, da bo zadnji križ preostalih poganov odstranil iz njihovih razbitega hrbta.

Svet je vedno neusmiljen in nehvaležen. Toda naš Milano, ki je bil pohvaljen za naš proračun, ni odvisen samo od ljudi, ki jih je 12 razširil na Hrvate, Evropejce in svet na resnico. Tam jokajo. In za tiste, ki ne vozijo po zagrebških cestah in nov prosti mestni bilten. Izdal ga je mestno podjetje, ki že leta deluje z izgubami in se bo zlahka prilagajalo novim minusom. To je breme ali korist vseh zagrebčanov. Tudi beseda izpuščena in avtorica besedila je napačna, ena od mnogih drobnih duš, ki se ne morejo naučiti, kako resnica ne stane, in ko je preveč, je tista, ki jo izgovarja.

V usodi vsega Zagrepčana, Bandič za ceno in njegovo kožo ne sprašuje, kdaj sta ogrožena njihova korist in denar. Obstajajo številni plakati v mestu, ki jim povedo, da so srečni v mestu, kjer so se šefi odločili za tiskanje in 40 tisoč izvodov prostega zagrebškega glasila, ki ga lahko najdete na vseh bolje opremljenih čakalnicah v zdravstvenih centrih.

Tamara Čubretović, iskrena družabnica, ki vas pritegne v prvo številko, pa tudi vsi resnični in pošteni spreobrnjenci, je glavni urednik te izdaje, ki intervjuja svojega boga ali poglavarja svoje domovine in navaja vse čudeže, ki jih je šef naredil v tej državi. Sicer pa je ta nov, neizkušen, vendar sposoben medijski uslužbenec, predstavnik mesta, ki je prišel v skupščino s temnega seznama SDP, vendar ji ni ugovarjal, ker so vse prve napake stranke sprejele in se preselile v lažjo avditorij neodvisnih in svobodnih mislecev, ki so 365 v letu delajo izključno za državljane.

In ni bilo nobene žrtve in prošnje. Tudi Bog mu je dovolil, da je en dan v tednu ustrahoval, toda šef in njegovi možje iz njegovega kluba so preživeli dneve sami vsake štiri leta. Preostali del 365 dni v letu malteški sploh ne spijo, ampak samo delajo, da bi bilo bolje za druge.

Toda majhni in navadni ljudje, ki so že taki ljudje, je ta žrtva pogosto zanikana in še manj cenjena. Čeprav živimo bolje kot kdorkoli drug v Evropi, Zagrebčani, ki so nam omogočili, ne bodo, kot kažejo ankete, na teh volitvah nagrajevati sedeže v Evropskem parlamentu.

Zakaj ne damo večjega priznanja temu izjemnemu napredku, ki smo ga dosegli? Ni mogoče, da smo kot družba postali pozabljeni kot naši mestni uradniki, ki se na sodišču ne morejo niti spomniti, kako in zakaj so napredovali?

Zakaj ne poznamo velikega gospodarskega, družbenega in političnega uspeha Zagreba?

Ko smo postali tako slepi in cinični, da ne vidimo več lastnega napredka? No, šef ne bi bil s tem. To je le Paul Pavkovic.

V Evropi je mobing in spolno nadlegovanje, v nas je bič. Vprašanje sloga. To je samo eden od mnogih primerov, zaradi katerih smo tako uspešnejši kot ta zastarela Evropa.

Toda kaj je za Milana Bandića in za vse, ki so z njim zmožni, ko vidimo volivce šibkejše tudi od hrvaškega pravosodja.

In kar velja za vso njegovo nesebičnost, ko smo tako sebični, da smo najsposobnejši od sebe, pošiljemo le Evropejce poražence, ki niso preživeli tega ostrega tržnega ujemanja znanja in sposobnosti, ki je to mesto naredilo tako veliko.

Žal mi je za Europo, toda tudi vi boste izgubili te izbire. Milani in nje vam ne dajemo. Pošljemo vam samo znanstvenike in nekatere razvajene mlade, ki nikoli niso pošteno streljali, kaj šele, da so kmalu dali nekaj.